Eden od dokazov, da je tudi komunizem religija, podobno kakor katolištvo, pravoslavje, islam, budizem ipd., je grotesken poskus, imitirati praznike in obrede prav tiste religije, ki jih je skušal zatreti. Veliki ruski mislec Nikolaj Berdjajev je v svoji sijajni knjigi „Resnica in laž komunizma” podrobno analiziral vse vzporednosti med ruskim komunizmom in pravoslavjem, podobne vzporednosti bi lahko našli tudi med slovenskim komunizmom in katolištvom, ki je tu pač prevladujoča oblika religioznosti. Tako so tudi prazniku „Vseh svetih”, katerega pravega pomena pa niso poznali, čeprav so bili pred vojno v glavnem člani katere od katoliških kongregacij ali laiških organizacij, zato so dan, ki v katoliškem koledarju sploh ni namenjen spominu na mrtve, ampak čaščenju svetnikov, poimenovali „Dan mrtvih” in ga postavili kot državni praznik v nasprotje katoliškemu svetniškemu kultu.
Kako pa je z resnico obeh praznikov, državnega, ki je strjena usedlina nekdanje z državno močjo prevladujoče ateistične religije (tudi v besedi „ateizem” še vedno imamo grško besedo za Boga „theos”!), in katoliškega, ki je preživel tudi to ujmo, kakor je preživel že turške in druge v prejšnjih stoletjih?
Mrtvi, če bi bili res mrtvi, namreč ne samo telesno, kar bomo najbrž vsi, ki živimo v tem veku, ampak tudi duševno, v biblijskem pomenu besede, ko bi bili torej za vekomaj pogubljeni, bi ne imeli nobenega dneva več, tudi enkrat samkrat na leto ne. Tisti, ki so zares mrtvi, namreč tudi za večno in ne samo telesno do vstajenja, ti nimajo dneva in ne trenutka, tem kategorija časa nič več ne pomeni in pomaga, ti so zunaj časa, ker so zunaj vsake možnosti, da še kaj popravijo.
Kolikor pa gre za tiste, ki so samo za ta svet in v tem telesu mrtvi, velja zanje, kar je Jezus povedal v treh od štirih evangelijev: „Ni pa Bog mrtvih, ampak živih.” Ti namreč žive v Abrahamovem naročju, kakor se Biblija o tem slikovito izraža, in tam čakajo vstajenja, med žive, v večno življenje. Kaj naj bi ti počeli z enim dnevom v svoj spomin, saj jim gre vsa večnost! Tako so dvakrat mrtvim odvzeti vsi časi, tudi en dan v letu – živim v Bogu pa so dani vsi časi in vsa večnost, in je en dan v letu, namenjen zanje, znamenje, da ne vemo, kaj je čas in kaj je večnost!
Enako brez vsake podlage, kakor „Dan mrtvih”, je tudi praznik „vernih duš”, ki ga rimska cerkev obhaja naslednji dan, 2. novembra. To je dejansko praznik rimskega okultizma, spiritizma in animizma. Biblija ne pozna stanja očiščujočih se duš na onem svetu, ne pozna „vic”, v katerih bi bilo mogoče z Bogom barantati za usodo umrlega in mu z „zakladom” dobrih del skrajšati trpljenje. V nebo pride samo tisti, ki je povsem očiščen že umrl. To popolno čistost pa lahko prejme samo kot darilo Jezusa, ki je za nas izpolnil postavo in smo po njem očiščeni, če vanj verujemo. Poganska vera v zagrobno očiščevanje in trgovina z odpustki, na kateri stoji Petrova stolnica, si tu pogubno podajata roke.
Mogoče pa bi bil praznik posebne vrste vendar potreben. Resimo: Dan resnosti in streznitve. Od pijanosti našega siceršnjega življenja. Od lahkomiselnosti. Od karierizma. Od dobičkarstva. Od zavidanja. Od čaščenja (promoviranja) samega sebe. Predvsem pa od tiščanja naše fizične glave v metafizični pesek sprenevedanja pred smrtjo in sodbo, ki pride, pa naj jo še tako tajimo. In ta praznik bi lahko utemeljeno sprejeli vsi, verni in neverni, trezni in pijani, poglobljeni in lahkomiselni: Dan resnosti in streznitve! In ta praznik že imamo, dan pred „Dnevom mrtvih” oz. „Vsemi svetimi” – Dan reformacije, ki je v Sloveniji prav tako državni praznik.
Vinko Ošlak
