Pred nedavnim je Freie Universität v Berlinu opravila mnenjsko raziskavo na srednjih šolah o tem, kaj mladi mislijo o nekdanji Nemški demokratični republiki. Mladi Berlinčani so informirali avtorje ankete, da so berlinski zid postavili zavezniki, da je bila to pravzaprav dejansko demokratična država in se je v njej kar dobro živelo, dr. Helmut Kohl pa naj bi bil eden od znanih vzhodnonemških politikov. Ali naj rečemo, da so to izrazito pokvarjeni in neumni mladi ljudje, ki ne ločijo in nočejo ločiti resnice od laži? Vsekakor ne. Pokvarjeni in neumni so toliko, kolikor je pokvarjeno in nespametno srce vsakega naravnega človeka, ki se še ni spreobrnil in ni sprejel Jezusa za svojega vodnika in odrešenika; v tem smislu pa so pokvarjeni in nespametni tudi številni ljudje, ki jih sicer občudujemo zaradi njihove moralne vzglednosti, civilnega poguma in pokončne karakterne drže, a so še vedno otroci tega sveta, ki niso sprejeli Kristusa, in njihov razum in srce nista usklajena s Kristusovim duhom.

Groteskna zgodbica iz Berlina, ki bi lahko bila tudi zgodbica iz Celovca ali Ljubljane, nas opomni, da se je veliki rimski posrednik znanja in modrosti motil. V svojem spisu „De Oratore” 2.36 pravi M. Tullius Cicero: „Historia est testis temporum, lux veritatis, vita memoria, magistra vitae, nuntia vetustatis.” (Zgodovina je pričevalka časov, luč resnice, življenje spomina, učiteljica življenja in prenašalka starožitnosti.) To je zgodovina v najboljšem primeru za tistega, ki bi vse to imel, tudi ko bi ne poznal zgodovine. Kaj ni bila zgodovina najljubši predmet Adolfa Hitlerja v njegovih šolskih letih? Česa ga je naučila? In kaj so se od zgodovine naučili Marx in njegovi učenci, pravi in ponarejeni, ko je jedro svojega nauka imenoval po njej, zgodovini: „historični materializem” – dejansko bolj histerični kakor historični; bolj (ne)moralni kakor ontološki, a vendarle…
Ali naj obsojamo te mlade ljudi, ki so na vprašanja raziskovalnega projekta profesorja dr. Klausa Schröderja, stari od 15 do 17 let, odgovarjali podobno, kakor so njihovi starši kmalu po drugi svetovni vojni odgovarjali na podobna vprašanja o tretjem rajhu. Tudi ti so menili, da to niti ni bila tako slaba država, da se je v njej kar lepo živelo, da je bilo vsega zadosti, da nihče ni bil lačen ali brez strehe nad glavo, da je bilo v njem celo več socialne pravičnosti in solidarnosti kakor po vojni. In zakaj bi se potem zgražali nad ljudmi raznih generacij, ki na podobna vprašanja tudi v Ljubljani odgovarjajo podobno. Saj socializem ni bil tako slab. Saj se je dalo živeti, celo kar veselo živeti, od Triglava do Vardara, vzdolž vsega Jadrana. Saj vse te ocene v neki meri držijo. Če v rajhu nisi bil Jud, komunist ali resničen kristjan, si lahko tudi s Hitlerjem in njegovimi kar dobro shajal. Franz Moser in Paula Wessely, in z njima skoraj ves avstrijski igralski ansambel, so v času, ko je bilo celo ime Avstrije najstrožje prepovedano, saj je bila od 1938-1945 Ostmark (Vzhodna marka), snemali vesele in sentimentalne filme, ob katerih so Avstrijci pozabljali na stiske časa in na bombne nalete zavezniških letal. Prava revščina je prišla šele po Hitlerjevem padcu. Tudi pravo nasilje se za avstrijsko zgodovinsko zavest začne šele z nekoliko neučakanim paritvenim temperamentom sovjetskih vojakov in oficirjev, ki jim pri nas negativno pravimo posilstvo. Prej vsega tega ni bilo, res čudno, da Hitlerjevo dobo tako enostransko in negativno ocenjujejo. In podobno velja za Nemško demokratično republiko. Saj že ime pove, da je bila demokratična, kaj torej hočejo? In če nisi ravno skakal čez berlinski zid, ki pa naj bi ga tako ali tako postavili zavezniki, kaj ti je manjkalo? Država je vsakemu študentu, celo teologom, avtomatično dodelila štipendijo, obisk pri zdravniku je bil brezplačen, vsakdo je imel zagotovljeno delovno mesto, vsega tega danes vendar ni, tedaj pa je bilo. Res nenavadno, da tako slabo govorijo o nekdanji Ulbrichtovi in Honneckerjevi DDR…  In Titova Jugoslavija, ali je bila res tako slaba? Sam sem od prijatelja, ki zanesljivo ni slab človek, saj se s slabimi ne družim, izvedel, da to nikakor ni bila diktatura, saj njega nihče ni preganjal. No, bil je član partije, a preganjal ga ni nihče. Kaj torej tak hrup okoli tistega časa? Čemu to prekopavanje grobov in grobišč? Se ne bi bilo boljše ozreti v prihodnost in pustiti preteklost, kakršna je bila, a kakor rečeno, saj ni bila tako slaba. Razen če ti v tistem času ni hotelo iti v glavo, da brez partijske knjižice pač ni napredovanja, ni zasedanja odgovornejših, predvsem pa vodilnih delovnih mest in položajev v državi, in si iz tega delal problem. Ali če si se usajal nad tem, da je morala dobra učiteljica, ki te je lani še učila, delat za bančno okence, ker si je ob tem, da je bila učiteljica, drznila hoditi v cerkev. Ali če si si iz Avstrije prinesel čez mejo knjigo, v kateri so bili opisani zločini povojne oblasti nad tistim delom prebivalstva, ki je štel za poraženega, knjigo pa si nekoliko lahkomiselno posodil kakemu svojemu lažnemu prijatelju, ki jo je potem pokazal konfidentu udbe in so te zaprli, kakor se je zgodilo tudi Jančarju, ob številnih drugih manj znanega imena. Ali naj zamerimo novinarjem, ki imajo danes kako svojo težavo, kakor jo ima novinar v vsem demokratičnem svetu, pa potem prostodušno izjavi, da je to hujše preganjanje, kakor je bilo v „svinčenih časih” – metalurški izraz za komunistično diktaturo – in se svinjarije sedanjega časa in sistema ne dajo primerjati z rahlimi napakami in nevšečnostmi tedaj…
V 2. Mojzesovi knjigi beremo, kako so Izraelci godrnjali zoper Mojzesa in Arona, govoreč: „O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse to občestvo!” Niti en Izraelec v resnici ni umrl za lakoto, kakor so tarnali. Celo čevljev, ki so jih nosili, niso obnosili vseh štirideset let svojega potovanja skozi puščavo. Kakor tudi niti en sam slovenski novinar ne tiči v zaporu zaradi svoje zvestobe resnici, kakor so njihovi starejši kolegi tičali v zaporih menda ne tako slabe Titove Jugoslavije. A če ima izguba občutka za realnost tako dolgo zgodovino, da lahko skoraj enake formulacije, kakor jih danes poslušamo in beremo pri ljudeh našega rodu, beremo tudi v svetopisemskih pripovedih iz časa, ki je od Kristusa enako oddaljen proti začetku človeške zgodovine, kakor smo mi oddaljeni od Kristusa, ali naj tem ljudem to štejemo v zlo? Samo ponovimo lahko za modrim Salomonom, kako pravi v Pridigarju: „Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem.”

Saj socializem ni bil tako slab. Saj se je dalo živeti, celo kar veselo živeti, od Triglava do Vardara, vzdolž vsega Jadrana.

Vinko Ošlak