Spominjam se jugoslovanskega časa, ko sem v pogovorih večkrat rekel, da bi bilo državi usojeno boljše življenje, če njen sedež ne bi bil v Beogradu, kjer je bil po naravi in zgodovini stvari tudi sedež grotesknega srbskega imperializma v balkanski dimenziji minimundusa, ampak bi bilo glavno mesto denimo Sarajevo, morda tudi Jajce, v katerem je bila druga Jugoslavija rekonstruirana. Navadno sem požel prizanesljive smehljaje, a zgodovina je svoje povedala.
Liga narodov med obema velikima vojnama je imela v tem pogledu nekaj več sreče, saj je prestolovala v nevtralnem, ker ne glavnem, mestu spet nevtralne države Švice, v Ženevi. Žal je bila to tudi edina nevtralnost te predhodnice današnjih Združenih narodov, to pa za njeno učinkovito delovanje ni bilo dovolj. A tudi OZN bi se godilo veliko bolje, ko bi svoj sedež prestavila iz vse kaj drugega kakor nevtralnih Združenih držav Amerike in njihove megametropole New Yorka v švicarsko Ženevo ali morda tudi na Dunaj. Slovenija kot članica pakta NATO za kaj takega žal ne prihaja več v obzir.
Tudi cerkev, ki se ima za edino pravo, torej Kristusovo, a to že po svojih zunanjih znamenjih zanesljivo ni, si je za svoje središče izbrala prav tisto mesto, ki ga Janezovo Razodetje nezgrešljivo natančno identificira kot središče „zveri” ob koncu časov. V 14. poglavju najprej beremo o veselju nad padlim Babilonom – a ne geografskim, temveč prispodobnim: „Padel je, padel véliki Babilon, ki je vsem narodom dal piti vino svojega pobesnelega vlačugarstva.” Malo naprej pa o tem, katero mesto je mišljeno: „Sedem glav je sedem gorá, na katerih sedi ženska.” Torej nedvomno Rim, saj Rio de Janeiro, ki je prav tako postavljen na sedmerih gričih, najbrž ni mišljena destinacija.
Kako pa je glede tega z Evropsko unijo, katere članici sta tudi Avstrija in Slovenija? Sedež tega, za kar še nihče ne ve, ali hoče postati federacija, konfederacija ali zgolj carinska unija, je v državi, ki razpada, niz..: Koninkrijk België, franc.: Royaume de Belgique, nem. Königreich Belgien. Po koncu 1. svetovne vojne je namreč zaradi pripojenega nemškega območja tudi nemščina postala uradni jezik te kraljevine. Geslu države v razpadanju se lahko prizanesljivo nasmehnemo, saj močno spominja na jugoslovansko geslo o „bratstvu in enotnosti narodov Jugoslavije”. Glasi se, spet v vseh treh jezikih: „Eendracht maakt macht / L’union fait la force  / Einigkeit macht stark” (Edinost krepi). Dejanski vzrok za razpadanje je mogoče uganiti že iz navidez plemenitega gesla samega. Edinost, a v čem? V tem, kar naj bi dosegla, seveda, torej v moči. Prav to pa je geslo tudi vsake razbojniške bande, kakor je ugotovil že Platon. Ni nujno, da bi bila država rešena že s tem, če bi si izbrala geslo, ki bi bilo bolj v skladu s knjigo, ki nam daje zadnje pojasnilo, od kod prihaja vsaka oblast in čemu naj služi, namreč z Biblijo, a kljub temu bi bila ta država drugega duha, če bi pisalo: „Edinost v resnici in pravičnosti krepi v dobrem”. V tem smislu je bilo geslo habsburške monarhije, kakor ga še danes lahko preberemo s pročelja Hofburga: „Iustitia est fundamentum regnorum” (pravičnost je temelj državam - geslo Franca I. Avstrijskega) gotovo vse kaj drugega. Žal se tega pravilnega gesla habsburška hiša sama ni držala in je zato na koncu klavrno propadla – vsekakor pa je vzdržala 6 stoletij, česar za saško-coburško dinastijo morda ne bo mogoče ugotoviti. Jezikovni red Belgije je drugačen, kakor je bil (boljši!) jezikovni red druge Jugoslavije. Razdeljena je na tri enojezično definirane pokrajine: nizozemsko (Flandrijo), francosko (Valonsko) in nemško (Vzhodno Belgijo), ob tem pa za Bruselj velja poseben status dvojezičnosti nizozemščine in francoščine. Če torej bančni ropar prečka jezikovno in pokrajinsko mejo iz fraldrijskega v valonski del, nizozemsko govoreči policijski uradniki tega ne morejo sporočiti francosko govorečim kolegom na jugu, kar razbojnikovega življenja in poslovanja ne otežuje prav zelo. To ni šala, ampak resničen dogodek v Belgiji izpred nekaj let, kot primer jezikovne problematike večnarodnih držav.
Ali moremo od Evropske unije, ko si je izvolila za svoj sedež prav državo, ki politično razpada, ker ni znala ustrezno rešiti jezikovnega in narodnostnega vprašanja, da bo v njenem večjem merilu kaj bolje? Vsekakor ne, saj je jezikovna politika EU še veliko slabša kakor pa jezikovna ureditev Belgije. Na dnu evropskega jezikovnega (ne)reda namreč tiči velika laž o enakopravnosti vseh jezikov članic Evropske unije. Prvi, tudi formalno vidni del te laži, je določen z redom, po katerem imamo poleg „uradnih jezikov” EU, med katerimi je tudi slovenščina, tri priveligirane „delovne jezike”: angleščino, francoščino in nemščino. Vsakdo pa ve, da je pod to lažjo 1. stopnje še laž 2. stopnje: dejanska popolna nadvlada angleščine. Francoščina in nemščina služita le kot figov list za prikrivanje dejanskega stanja. Največji greh evropske jezikovne politike pa niti ni dopustitev priviligiranosti in prevlade angleščine, največji greh je trajna sistematična laž, ki počasi zastruplja vse okoli sebe in spodkopuje stavbo, ki sicer ni zgrajena še niti do prvega nadstropja. Stavbenikom evropskega združevanja ne pomaga niti izkušnja razpada Avstro-Ogrske niti Sovjetske zveze niti Jugoslavije. Pri vseh treh je bilo na dnu, vsem ekonomizmom navkljub, nerešeno jezikovno in identitetno vprašanje. Namreč nerešeno v duhu in zahtevah pravičnosti, ki je, tu se lahko le strinjamo s starim Francem, temelj državam. Namesto jezikovne pravičnosti pa nam bruseljski komisarji in uradniki ponujajo jezikovni pragmatizem, se pravi neformaliziran provizorij, iz katerega pa najmočnejši, danes angleščina, vedno izide kot žanjec zaslužka v jezikovni zadevi.
A zakaj ti ljudje ne pridejo na dan z jasno in pošteno besedo: Če hočete biti znotraj in zraven, če hočete svoj delež kolača, se sprijaznite z nadvlado angleščine; naučite se je, uporabljajte jo in ne delajte sitnosti! Kakšna duševna bolezen je to, da ti vsakdo na cesti brez pomisleka pove, kako da je angleščina „zmagala” – nihče pa noče te zmage tudi pravno sankcionirati? Zakaj angleščina že davno ni postala preprosto uradni jezik Združenih narodov in danes tudi Evropske unije? Problem je v tem, da ljudje ljubijo krivico – enako pa ljubijo tudi svoje dobro ime pravičnega človeka. To naredijo tako, da formalno, za videz pravičnosti, vztrajajo pri navidezni enakopravnosti vseh jezikov, na ravni prakse, torej v smislu pragmatičnosti, pa dopuščajo krivico angleško-ameriške jezikovne nadvlade. Kako se bo to končalo tudi za Evropo, že danes nakazuje država, ki je dala Evropi prestolnico, in prestolnica, ki ji je dala oblastne in uradniške palače in prostore – Belgija v razpadanju in Bruselj v kaosu!

Namesto jezikovne pravičnosti nam bruseljski komisarji in uradniki ponujajo jezikovni pragmatizem z dejansko nadvlado angleščine…

Vinko Ošlak