Pod takim naslovom je tudi slovenski državljan vajen priporočil konkretnih imen, včasih tudi z mest, ki tega načelno ne bi smela početi; tudi rafinirano, po ovinku, ne da bi bilo ime navedeno.

Greh človeka, ki taka priporočila daje, pa v osnovi ni drugačen kakor greh državljana, ki gre na volitve, ne da bi vedel, kako naj se odloči, kdo je tisti, ki bi ga bilo res prav obkrožiti. Oba izhajata iz zgrešene predpostavke, da je v človeški moči in oblasti izbrati pravega. Iz te napačne predpostavke se je porodila tudi pogubna ideja francoske revolucije in njenih naslednic, da namreč oblast izvira iz ljudstva. To bi pomenilo, če naj bi bilo res, da je ljudstvo oseba, še več, da je to nadoseba, saj iz osebe posameznega človeka, razen v smislu uzurpacije, oblast ne more izhajati.

Ali naj to pomeni, da se bodo moji rojaki v Sloveniji, ko se bodo v drugem in vsekakor odločilnem krogu volitev državnega poglavarja, dejansko udeležili poganskega obreda, utemeljenega v protibiblijski vraži, da prihaja oblast iz ljudstva, v kateri so žal zasidrane vse sodobne evropske ustave? Bi se torej biblično volilno priporočilo moralo glasiti: Ostanite doma, ne udeležujte se farse?

Francosko, se pravi razsetljensko in ateistično-pogansko razumevanje oblasti in volitev kot instrumenta njene vsakokratne postavitve ni edina možna razlaga in utemeljitev oblastnih mest v državi. Združene države Amerike so na začetku v veliki meri oblikovali kristjani, ki so bežali iz Evrope pred verskim preganjanjem. Ti pa so imeli ob koncu 18. stoletja, ko so te britanske kolonije, ki jim angleška krona dejansko ni več vladala, temveč jih je samo še izkoriščala, in je zahteva po samostojnosti, s tem pa tudi po odstavitvi kraljeve oblasti v „Novi Angliji”, postala vedno glasnejša, hud problem s svojim razumevanjem oblasti, ki izvira iz biblijskega razlaganja tega pojma. Kako odstaviti kralja oz. se mu odtegniti, pa hkrati zadostiti nauku Biblije, da vsaka oblast prihaja od Boga? Kako uskladiti Jezusovo izjavo Pilatu, kakor jo beremo pri Janezu: „Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj” ali kakor pripominja Matej: „… učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki” ali, spet pri Mateju: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji” – kako vse to, kar očitno priča za Boga kot edini resnični izvir vsake oblasti, z zahtevo po odcepitvi in tako posledično odstavitvi kralja, ki naj bi po tedanjem pojmovanju svojo oblast prejel od Boga? Jezus sam pričuje, da prihaja oblast, se pravi moč vladanja, od Boga, in o tem nam ni treba dvomiti. Toda, ali prihaja od Boga tudi oblastnik? Pred časom je moj prijatelj, katoličan, v svojem pisanju izrazil dvom, ali res vsaka oblast prihaja od Boga, če pomislimo denimo na Hitlerja. Biblijo je pač bral in razlagal po katoliško, se pravi v odnosu relativnosti, kjer ima beseda človeškega „učiteljstva” prednost pred učiteljstvom in besedo živega Boga, zato ni mogel razlikovati med oblastjo in oblastnikom. Slednji je namreč le zelo redkokdaj od Boga; Bog ga sicer dopušča, kakor v svojem velikem načrtu dopušča zlo nasploh, a zelo malo je v človeški zgodovini takih vladarjev, ki bi jih potrdil Bog sam. A nekaj jih vendarle je. Imamo nekaj primerov, ko je od Boga tudi oblastnik, ne samo njegova oblast. In prav na osnovi te možnosti so pripravljali odcepitev od angleške krone „Fathers” današnjih Združenih držav Amerike. Niso zanikovali biblijske resnice o izviru oblasti, verovali so v možnost, da včasih Bog potrdi tudi vladarja, zato so utemeljili in uskladili demokratične instrumente za instalacijo vsakokratne oblasti z možnostjo, da Bog v potrjevanju vladarja ni vezan samo na dinastično načelo dedovanja in se njegova volja lahko izrazi tudi po ljudeh, ki se udeležijo volilnega postopka. To je bila navsezadnje vera prve cerkve, ki je svoje predstojnike volila, a celo v katoliški cerkvi rimskega škofa, ki je hkrati monarh cerkvene države, volijo, ker menijo, da jih pri tem vodi Božji Duh. Da jih je (Jeffersona) pri tem potrjeval tudi primer karantanskega ustoličevanja vojvod na Gosposvetskem polju, kakor ga je opisal Piccolomini, gotovo laska slovenski zgodovinski nečimrnosti.

Volitve v duhu izročila francoske revolucije temeljijo na dvakratni laži: prvič, da oblast izhaja iz ljudstva in se tako potrjuje z volilnim dejanjem – in drugič, da volilec res ve, kaj dela. Je potem čudno, če so tako razumljene volitve velikokrat omogočile prevzem oblasti tudi ljudem, ki so oblast zlorabili in morda celo odpravili volitve? Tako je tudi slovenski volilec zdaj pred istim vprašanjem: Ali res dovolj ve o obeh kandidatih, o Lojzetu Peterletu in dr. Danilu Türku, da bi bilo njegovo volilno dejanje odgovorno, a znotraj te odgovornosti tudi kvalificirano? Gotovo, manjšina politično bolj zainteresiranih in informiranih, morda tudi moralno bolj odgovornih državljanov najbrž pozna strankarsko provenienco in nekaj izjav obeh kandidatov – pa je to res dovolj za spoznanje, kdo izmed obeh bi bil res prava izbira; namreč prava v tem smislu, da bi ga volilci po preteku mandatne dobe izvolili še enkrat, a še bolj v tem smislu, da bi takemu glasovanju pritrdil tudi Bog, od katerega oblast dejansko izvira? Resničen kristjan, ki je že davno odložil vse iluzije o človeku, predvsem pa še o sebi, bo brez oklevanja priznal, da ni v posesti nobene kvalifikacije, ne moralne, ne strokovne in ne preroške, da bi lahko s čisto vestjo obkrožil ime, ki bi bilo v najboljšo službo ljudstvu, za katerega bo postavljeno, a še prej Bogu, ki oblast sploh daje in omogoča in nazadnje terja odgovor zanjo. Realna osnova takega glasovanja je torej zgolj simpatija, všečnost, nazorska ali strankarska bližina, dozdevanje…

In vendar se tudi kristjan lahko s čisto vestjo udeleži predsedniških volitev, čeprav se zaveda svoje temeljne nekvalificiranosti. Kakor v vseh drugih rečeh svojega življenja in ravnanja upošteva biblijsko priporočilo: „Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj”, kakor pravi modri Salomon, sam največji vseh kraljev, v Pregovorih; ali: „Kajti Gospod daje modrost, iz njegovih ust prihajata spoznanje in razumnost.” Gospod sam bo šel na volitve in bo volil s tistim, ki bo pred njim priznal svojo nevednost in omejenost in ga bo prosil za svet. A tudi izvoljeni bo poklical Boga za svojega potrjevalca, če bo ponovil za psalmistom (119): „Daj mi razumnost, da bom čuval tvojo postavo, varoval jo bom z vsem srcem.” Slovenija bi bila blagoslovljena s pravo izbiro, ko bi nekaj tisoč kristjanov v njej tako volilo – Gospod bi volil z njimi…

Volitve v duhu izročila francoske revolucije temeljijo na dvakratni laži: prvič, da oblast izhaja iz ljudstva in se tako potrjuje z volilnim dejanjem – in drugič, da volilec res ve, kaj dela.
Vinko Ošlak